Vsakodnevno se srečujemo z lastniki psov in mačk, ki iščejo druge brikete, druge konzerve, drugo hrano in priboljške, ker njihov Piki tega več ne je. Vsega se naveliča… Ker ne pes in ne maček nista ravno sladokusca in hrano slabše okušata kot ljudje, je to težko razumeti. Ali pač?
Srečen pes, ki ima zadovoljene nagone, bo praviloma tudi normalno ješč in bo hrano pojedel, ko jo bo dobil. V dobri veri, da njihovemu psu ne bo nič manjkalo, mu lastniki velikokrat postrežejo z goro priboljškov ter preveliko količino hrane, saj hitro dopolnijo posodico, ko vsebine zmanjka. Psi so tako preveč siti in premalo zaposleni, da bi jih hrana zanimala. Krivec za to je, da pes dan danes velikokrat predstavlja družabnika za čohanje in preživljanje časa pred TV. Na igro, sprehode učenje in ukvarjanje z njim pa se pozablja in tako pes otopi. Tudi energijska poraba tako neaktivnega psa je zelo majhna in posledično tudi potreba po hrani. Pomembno pa se je tudi prepričati, da zavračanje hrane pri kužku ni vzrok zdravstvenih težav.
Zakaj pride do neješčnosti pri psih?
V pasji naravi je, da svojo hrano poišče in vloži trud v iskanje le-te! V naravi je tako prehodil in preiskal 30-40 km dnevno, da je našel mrtvega zajca, skočil na živo miško ali ptiča, osmukal nekaj jagod, pomulil malo trave in pojedel kolikor zajčjih ali srninih bobkov je našel. V betonski džungli, ki je dom današnjega psa, pa poleg premalo sprehoda, kjer bi migriral in nabiral hrano, sproščal svoje nagone in “bil pes”, dobi hrano postreženo v sicer lično posodico, vendar ima ta svoj obrok na voljo ves čas, zanj se ni rabil potruditi in preiskati celega mesta. Pikiju je dolgčas!
Nasveti za učinkovito preprečevanje neješčnosti
Naravno vedenje po hranjenju lahko simuliramo tako, da psa večkrat sprehodimo, se z njim ukvarjamo, ter za nagrajevanje uporabimo mešanico hrane in priboljškov. Tako bo pes svoj obrok pojedel med učenjem in mu ne bo treba jesti “dolgočasne hrane” ki mu leži v posodici v kotu in čaka nanj.
Pomaga tudi, če psu obrok ponudimo takoj po sprehodu in na ta način “ponaredimo” naravno vedenje iskanja hrane. Ne zaužito hrano odstranimo po 10 minutah in ponudimo spet po naslednjem sprehodu. Še boljše je, če hrano vzamemo s seboj na sprehod in hranimo briket po briket med sprehodom, kot bi to pes počel v naravi (le da tam ne bi našel briketov ampak naključne, zanj užitne stvari).
Odlična rešitev je tudi, da namesto posode uporabimo katero od interaktivnih igrač ali žogic za skrivanje hrane. Tako naj psa briketi čakajo v žogi in ko bo hotel do njih, bo moral najprej opraviti preizkušnjo, kar ga bo zabavalo, mu dalo misliti in spodbudilo apetit.
Redni in obilni obroki so človeška stvaritev in domislica ter ne nekaj, česar bi bile živali vajene oziroma imele v naravi. Že s priporočeno količino hrane, ki jo preberemo na embalaži, velikokrat presežemo porabo, kaj šele, če prištejemo priboljške. Kadar imamo opravka z neješčim psom menjavanje briketov na dolgi rok ne bo obrodilo sadov.